JURČKOVA DEŽELA IN ZMAJČEK JURČEK
Gledališče Mladi Maj in zavod Otrokoskop vam predstavljata zgodbice o Zmajčku Jurčku v Jurčkovi deželi.
Dvakrat mesečno bo znani lutkar, pisatelj ter pripovedovalec: Boris Kononenko (Gledališče Mladi Maj) razveseljeval najmlajše, s svežimi zgodbicami: Zmajček Jurček.
Nekoč pod zemljo v Postojnski jami,živeli so prijazni zmaji.
In ko so se odselili,
v naglici so jajček pozabili.
Minilo je že mnogo let,
zmajček si želi na svet.
V trudu da se izvali,
se v jamsko reko skotali.
Odplavi reka jajček ven na plan,
iz jajčka zmajček kuka v beli dan.
Napne oči kolikor more,
lepot sveta načudit se ne more.
Potujoč tako pripluje do Ljubljane,
in vzklikne: "TRo pravi kraj je zame".
Ob vzkliku še veselo skoči,
da pod njim lupina poči
Zmajček celo kožo zmoči,
plavati ne zna in solze toči.
Vendar se ne utopi,
v pomoč nekdo mu roko pomoli.
Kot bi rekel en, dve, tri,
zmajček krila si suši.
Na mostu Šuštarskem sedi,
ko zasliši: Hi, hi, hi."
»Le kdo se mi smeji?«, zavpije
in užaljen se ozre.
»Smejat nesreči tuji se ne sme!«,
to rekoč nekoga uzre.
"Kdo si ti in zakaj se smeješ mi?"
"Sem grajski slaščičar,
mi Sladki Zmajček je ime.
Sem roko ti podal
in iz vode rešil te".
Se zmajček mu zahvali,
ihti in joče na njegovi rami.
Potoži mu, da nikogar nima,
in vpraša ga : »A bi hotel sina?«
Ga stisne k sebi Sladki Zmajček
in popoelje na Ljubljanski Grad
Sta z ženo malčka posvojila,
srečna, končno sina sta dobila.
Še danes gori na Ljubljanskem Gradu,
živijo srečno vsi trije.
Za konec še povejmo,
da dala zmajčku Jurček sta ime.
Zgodbici lahko prisluhnete tukaj >>>
avtor: Boris Kononenko, mladimaj.net
Se po grajskem griču Jurček je potepal,kar v grmovju nekaj je zagledal.
Nekaj migalo je, se jokalo,
skrivalo, moledovalo.
Živalico zagleda malo,
ki je taka kakor on.
Bila je prava zmajčica,
ki ime ji je Marjetica.
»Zakaj tu jočeš in se skrivaš,
Zakaj si sama ali doma nimaš?«
To rekoč se Jurček ji nasmehne,
objame jo in k njej poklekne.
»Zmaj Zlobin in z njim še sin
sta mi dom razbila
in me stran spodila,«
mu je v solzah razložila.
Vzame Jurček jo v naročje,
je to naredil ljubko in otročje.
Zaprosil starše iz srca,
če lahko sestrico ima.
Srčna starša v to sta privolila,
grad v cvetje sta ovila.
Vse otroke povabila,
skupaj z njimi proslavila.
»Naj živi Marjetica«,
so zavpili v en glas.
Cmoknili so jo na lica,
»Zdaj si ena izmed nas!«
Hvaležna zmajčica je ljubezniva,
včasih malo nagajiva.
Če pomoč kdo potrebuje,
Marjetica rešitev skuje.
Če ošabnost kdo razdaja,
hitro brž mu ponagaja.
Nauči ga kaj je zmota
in kaj prava je dobrota.
Od takrat so grad obiskovali,
vsi ljudje in se smejali.
Pojdite še vi kdaj tja,
kjer sta Jurček in Marjetica.
Zgodbici lahko prisluhnete tukaj >>>
avtor: Boris Kononenko, mladimaj.net
Jurček in Marjeticav zmajsko šolo sta odšla.
Da se naučita štet do pet,
a še raje do deset.
V šoli tam pod zmajskim mostom,
pisala sta in kracala.
Zmajska je učiteljica
z glavo zmajevala.
Jurčku branje gre slabo,
Marjetici pisanje prav tako.
Računstvo jima ni neznanka,
tako nastane Zmajevanka.
Prisluhni učenosti zdaj.
ki jo za otroke vse,
z Marjetico izumil je,
mali Jurček Zmaj.
En zmaj ma rep nazaj,
zmaja dva sta ušla,
tri in dva je zmajev pet,
še štiri pa jih je devet,
sebe zraven še prištej,
pa nas je deset juhej.
Prisluhnite pesmici s klikom na sliko ali tukaj >>>
Zmajčica in zmajček,Šla sta na potep.
Nagajata si, se igrata,
se šaljivo vlečeta za rep.
Tam pa, kjer Ljubljana se prične,
Ljubljanica se razdeli na reki dve.
Tam nasproti jima prileti,
dobra vila in veselo se smeji.
»Kam pa kam,
Vaju dva še ne poznam.
Tu le tisti se igrati sme,
ki mu dovoljenje dam.«
To rekoč nad vodo še lebdi,
ju šaljivo z vodo poškropi.
»Zdaj sta naša, z vodo poškropljena,
naši igri ni ušla duša še nobena.«
A zmajček in pa zmajčica,
Milo ji za drago vrneta.
V vodo jo potunkata,
Še preden se vilinsko spreobrneta.
Zdaj vsi v vodo potopljeni,
po vilinsko spremenjeni,
razigrano se igrajo,
skozi igro se spoznajo.
Žabica in mali kuščar,
Želva Sklednica in pa voluhar,
So vilinsko se igrali,
v deželi čudežni pristali.
»Dobra vila, kaj je to?«
Je Marjetici ušlo.
»Sem ne more čisto vsak,
Le kdor meni je enak.«
To rekoč se vila dvigne
In takole jim pove:
»Ni vsak vreden te skrivnosti,
Ne pristane vsak v zlati hosti.
Dobro pomnite, kar vam povem,
Pripeljat slabih sem ne smem.
Le kdor drugega bolj rad ima,
skrivnost življenja prepozna.«
Prisluhnite instrumental skladbici s klikom na sliko ali tukaj >>>
Več informacij o Gledališču Mladi Maj na >>>
Sredi dneva, sredi igre,zasliši Jurček rom-pom-pom.
Prestrašeno Marjetica zavpije,
ko neka senca mimo vrat zavije.
Vsa prestrašena se skrije,
V omaro sredi sobe.
»Mene strah je tele zlobe,«
Skoraj na ves glas zavpije.
Jurček pa pogumno krene,
grajski meč na ramo dene.
»Ujel bom tega kontrabanta,
In naučil ga zmikavta,
da ni lepo po tujem stikat,
se potuhnjeno potikat.«
Hitro na hodnik zavije,
»Lopov stoj!«, na glas zavpije.
Lopov zdaj se ves prestraši,
in ucvre jo po hodniku,
Steče hitro na dvorišče
Kritje tam zaman on išče.
»Tukaj si, zdaj te imam,
ti pokvarjen Teleban.
Naučim te kaj je prav
In da krasti je zaman.«
Ga ujame, čez koleno dene,
In po ritki ga našeška
Teleban pa plane v jok,
Vse glasnejši jok in stok.
»Priden bom, ne bom več kradel,
spusti me, da to dokažem.
Daj mi službo saj sem lačen,
videl boš, da sem drugačen.«
Usmili Jurček se tepene ritke,
Lopov kradel je iz stiske,
Zaposli ga kot čuvaja,
Ki pregnal resničnega bi tolovaja.
Teleban se res izkaže,
Da pošten je in ne laže.
Srečen, ker je našel službo.
Marjetici in Jurčku dela družbo
Avtor Boris Kononenko, Gledališče Mladi Maj >>>
Prisluhnite pesmici s klikom na sliko ali tukaj >>>
že jo Jurček Zmaj zbudi.
»Brž Marjetica, nikar ne spi,
nad Ljubljano meni se leti.«
Na obzidju grajskem,
grajski ju zvonar pozdravi:
»Kam pa kam ob uri tej,
morala bi spati, za-pr-mej!«
»Dobri stražni ti zvonar,
zatoži staršem ju nikar«
Tako se dobra vila oglasi,
»obljubim, kmalu vrnemo se vsi.
Polet sem nočni jima obljubila,
kot na sebe nanju bom pazila.«
»No prav,« zvonar se omehča.
»A le pol ure,« zraven še doda.
Sta zmajčka nad Ljubljano poletela,
ko dan prevesil se je v noč,
čarobnost mesta sta uzrla,
so lučke migotale na vso moč.
»Joj, kako prelepa je Ljubljana,
zaspana s svetlobo obsijana«,
očarana Marjetica vzdihne,
Jurček zraven nje veselo kihne.
»Ure pol zdaj je že mimo,
hitro k zvonarju se vrnimo«.
Usmeri ju nazaj zdaj vila,
k zvonarju, ki ob sulici zaspano kima.
»No, ste le nazaj prišli,
zdravi, celi trije vsi.
Brž zdaj zobke umit in spat
za šolo zjutraj treba bo vstat.«
Zahvalita se Jurček in Marjetica,
za lepo doživetje sred noči.
Od zmajčkov in pa od zvonarja,
se tudi vila poslovi.
Ponoči, ko Ljubljana spi,
zvonar po zidu hodi gor on dol,
pesem poje, da mu je lepo,
prisluhni mu, da ti spanje slajše bo.
Avtor: Boris Kononenko, www.mladimaj.net
Prisluhnite instrumental skladbici s klikom tukaj >>>
Zopet doma
Oznanja šolski zvonec:
»Je počitnic konec.
Doma je pravi dolgčas,
v šoli čaka pravi špas.«
Že so tam prijatelji,
ki nas bodo vprašali,
kako smo se imeli
kaj poleti smo počeli.
Jurček plezal je na hribe,
raziskala je Marjetica doline,
potlej sta odšla na morje
zrla v oddaljeno obzorje.
Tam sta ribice lovila,
ki nazaj sta jih spustila.
Tudi one rade plavajo,
za muhami iz vode skačejo.
Doma sta sobo si pospravila,
na novosti se pripravila.
Se ostrigla in umila,
v šoli bosta lepa in pa čila.
Novi zvezki že so v torbi,
barvice, copate in ravnilo,
znanja bosta si nabrala,
da se bo kadilo.
V šoli zmajčki nasmejani,
so z učiteljem se zavrteli,
zapeli z njim veseli,
pravi šolski rok n roll.
Več na tej povezavi:>>>
Ena dve, ena dve,
Tako pri športu šteje se.
Sem in tja, sem in tja,
Jurček in Marjetica.
»Hitro žogo mi podaj,
vrgla ti jo bom nazaj.«
Jurčku rekla je Marjetica,
prava mala športnica,
mu vrže žogo to rekoč,
spretno in obojeroč.
»Ti pridrži mi obroč,
da preizkusim svojo moč.«
Komaj Jurček to izreče,
po dvorani hitro steče,
zalet vzame močno skoči,
nad Marjetico obroč preskoči.
Stekla sta nato na plan,
šolski razred tam je zbran.
Po hribu grajskem so skakali
In veselo se smejali.
So prevračali kozolce,
Spretno da nihče se ne potolče,
žogo brcali, v zrak metali,
kolo poganjali s pedali.
Res so pravi telovadci mali,
medse vse so nas pozvali.
Pridruži se jim hitro zdaj,
pa bo pravi športni direndaj.
Prisluhnite pesmici >>>
avtor: Boris Kononenko, Gledališče Mladi Maj >>>
